OMIŠ – 14. Moto srečanje MK OMIŠKI GUSARJI

Četrtek, 26.09.2013

Za Slovenijo je vremenska napoved kazala samo dež, dež in ohladitve! Pa vendar se je bilo potrebno odločiti ali se odpraviva v Omiš ali ne. Vreme za Omiš pa sonce, toplo, že skoraj vroče… Zmagal je Omiš! Potrebno je bilo še spakirat za tri dni, za oba in še v najin 46 L kovček. Hmmm, glede na to, da bova prvič potrebovala še čevlje, se mi je zdelo skoraj neizvedljivo. Ampak nisem se vdala. Poleg najinega 46 L kovčka je bila na razpolago še 48 L Kappa kovček, ki je ne boste verjeli po dimenzijah manjši, saj sem vse možnosti pakiranja tudi premerila. Na koncu, je bilo prostora še za najinega Nikona, teniske…seveda pa z oblačili nismo pretiravali, ker smo bili prepričani  v SONCE! In nebi bilo najbolje, da bi vse skupaj bilo videt kot Slika 1.

Slika 1

Petek, 27.09.2013

Budilka se je pričela oglašati že ar okrog 6ih zjutraj in v tistem trenutku nisem bila popolnoma prepričana, ali greva ali ne, saj je bila postelja prijetno topla. Pa vendar, AKCIJA, še kavica v Mariboru in črta do Slovenske Bistrice, kjer sva se oblekla do konca v moto opremo, namestila kovček in juhuhuhu, 3,2,1..GREVAAA!! Zbor je tokrat bil na Mol-u. Dotočimo, gorivo, kavica,… in via Omiš. Trije motorji (Suzuki GSXF 600, Yamaha Fazer 1000 in Suzuki GSR 600), štirje motoristi (Drago, Milan, Mirko in moja malenkost). Počasi smo se odpravili proti Poljčanam v upanju, da čim prej pobegnemo iz sluzavega in skoraj deževnega vremena. Pot smo nadaljevali proti Rogaški Slatini, Podčetrtku, Bistrici ob Sotli, Bizeljskemu in vse do Brežic. Oddaljevanje domu nam je prinašalo vse lepše vreme, čeprav je kratek čas na avtocesti proti Novemu Mestu malo deževalo. Pri Metliki smo zapustili Slovenijo in se odpravili naprej proti Karlovcu. Na poti do Karlovca smo se zgubili in pot sva nadaljevala sama. Iz Karlovca sva se držala table za Slunj in NP Plitvice. Nižje celine, bližje morju, lepša cesta, lepše vreme… Od Plitvic naprej sva imela suho cesto in pričela se je tista »prava magistralka«. V Slunj-u sva dotočila, pomalicala in AKCIJA naprej. Čudovita pokrajina, fenomenalna cesta in midva  s Suzukijem – čudovita kombinacija. Kot bi mignil sva bila že v Kninu. Kavica, kavica…kar ob cesti sva se ustavila in v čudovitem soncu popila kavo, počistila muhe, no tudi konje je bilo treba malo ustavit, da nebi podivjali… :D Evo, za nama sta prispela še Drago in Milan in pot smo lahko nadaljevali v »kompletu«.

Na poti iz Knina proti Sinj-u se nam je na desni strani odprlo Peručko jezero, kasneje smo ugotovili, da je malo nad njim izvir reke Cetinje, ki se kasneje v Omiš-u zliva v Jadransko morje. Iz Sinj-a do Solin-a in naprej po obvoznici mimo Splita ter po jadranski magistrali do Omiš-a. Čudovito mesto v skali, ki naju je fasciniralo že po prvem road tripu se je sedaj odprlo pred nama in vse do nedelje bova uživala v njegovi lepoti.

Vreme čudovito, moto zbor našli, sedaj pa je potrebno poiskat še ostale »Cvek-e« in prenočišče. Parkirali smo kar na obali, se preoblekli v nekaj manj vročega, saj je ozračje bilo kar okoli 27 stopinj., voda pa nič kaj manj topla. Drago je šel pogledat za spanje, Milan je čuval motorje, midva pa do obale preverit, če je morje še mokro. Našla sva ostale »CVEKe«, zarite v mivko in s kozarcem piva v roki. Mirko je kar v »boksarcah« preizkusil temperaturo, slanost in globino morja – omiškega zaliva. 

Slika 2

Vseeno smo šli poiskat še prenočišče, saj smo predvidevali, da bo to rahla loterija glede na obiskanost moto zbora. Našli smo apartma za 10 EUR/noč po osebi. Fino, spanje je rešeno, sedaj so se pa oglasili že naši trebuhi. Svetovali so nam restavracijo nekje 14 km iz Omiš-a proti Dubrovniku. Našli in prijetno razvajali naše brbončice. Stuširani, SVEŽIII… sedaj pa v »LAJF«! Ampak, pas za hlače še rabimo, saj sem ga pozabila spakirat, vendar za manj, saj ob 22.00 je tudi v Omiš-u že vse zaprto. Na obali v množici motorjev, šotorov in dogajanja, vendarle najdemo našo ekipo. Sicer jih ni bilo težko videt, saj so bili VSI porisani z ediksom, hvala Mojca! A hkrati je bilo to tudi odlično, saj so se natakarji s Cevk-i in Atemsi napili in večina, no skoraj vsa, pijača za nas je bila 4 free!! Vse skupaj je trajalo do zgodnjih jutranjih ur. Naju je vseeno malo uničila pot in sva dokaj zgodaj, glede na dogajanje, ga ucvrla v posteljo.

Sobota, 28.09.2013

Prva destinacija je bila jutranja KAVICCCAAAA, kar po poti nazaj do apartmaja smo si kupi še zajtrk, ni bil najbolj zdrav, bil je pa burek. Kaj bi brez kadilcev? Tako sta v hipu spremenila plane in namesto, da si ogledamo okolico smo iskali naj bližjega vulkanizerja, saj je Muki imel na zadnji gumi zunaj že kar platno. Čudovito sončno jutro, mi pa na motorje in na lov za novo gumo. Med tem, ko so dečki urejali zadeve, ugotavljali kako in kaj naprej, sem jaz izkoristila trenutke za fotografiranje. Našli gumo! Vzel je kar rabljeno. Med tem časom, ko je Muki čakal na novo gumo, sva z mojim dragim izkoristila za vzpon naprej po hribu, sredi katerega je bil vulkanizer. Videli smo del Omiš-a, ki ga drugače zagotovo nebi. 

Slika 3 

Slika 4 

Slika 5 

Slika 6 

Slika 7 

Slika 8 

Slika 9 

Slika 10 

Slika 11 

Slika 12 

Slika 13 

Slika 14

Skupaj smo se nato odpravili pogledat slap o katerem vi toliko govorijo. Ampak… , na koncu, po pogovoru z domačinom, bi to naj bila zelo majhna zadeva še kar nekaj kilometrov naprej. Zato smo obrnili, Drago in Milan sta šla na kosilo, midva pa KOPATTTT.

Slika 15 

Slika 16 

Slika 17 

Slika 18 

Slika 19

Voda, fantastična! Ja, čofotanje konec septembra v morju, po mivki, je bilo NORROOO!! Preostanek popoldneva in zgodnji večer sva preživela v družbi ostalih CVEK-ov, Robi-jem, Natašo, Mojco, Damjanom, Joškom in Petrom v Splitu. Mesto, ki naju je na prvem road tripu razočaralo, se je sedaj pokazalo v povsem novi luči. Bilo je čudovito, romantično in vsekakor vredno ogleda. Staro mestno jedro, poleg trajektne luke, kamen po tleh, ozke ulice, mediteranski pridih s palmami in na koncu čudovita fontana, ki je bila že obsijana z lučmi… Kavica ob morju z ostalimi in skok nazaj v Omiš.

Slika 20 

Slika 21 

Slika 22 

Slika 23 

Slika 24 

Slika 25 

Slika 26  

Slika 27 

Slika 28 

Slika 29 

Slika 30 

Slika 31

Slika 32

Seveda smo do tja potrebovali kar nekaj časa, saj je bila v Omiš-u na mostu na glavni cesti proti Dubrovniku kolona in zaprt most. Pijača, dve kar v stanovanju in kar naprej na obalo kjer je bilo dogajanje moto zbora. Zgodila se je sprememba, Mojca je tokrat namesto edikasa, katerega smo vsi s težavo in pridihom krvi čistili iz obraza, uporabila make-up svinčnik in rdečo šminko. Zopet smo bili  vsi porisani in popisani… pijača pa kot včeraj…bolj ali manj 4 free! Zopet nama čas ni prizanašal, saj je bilo potrebno zgodaj na pot.

Slika 33 

Slika 34

Nedelja, 29.09.2013

Napoved slabega vremena je pripomogla k temu, da smo budilke usklajeno nastavili  na okrog 7 uro zjutraj. Glede na vreme, ki se je kazalo v Omiš-u, smo po hitrem postopku spili jutranjo KAVICOO in gas proti domu. Po Jadranski magistrali do Splita, nato pa proti Kninu. Vendar tokrat ne po cesti, kjer smo prišli temveč vzporedni cesti. Iz Solin-a smo šli za Drniš in nato za Knin. In si s tem skrajšali pot nekje za 14 km. V Knin-u spili kavico in AKCIJA naprej! Vreme nam je služilo skoraj do Plitvic, tam pa se je začel dež, sprva kapljica po kapljico, v Plitvicah je pa že kar konkretno lilo. V upanju, da bomo vsaj malo prevedrili smo se ustavili še na zajtrk/kosilo, ampak zaman. Seboj so seveda imeli dežne komplete, v katere so se lepo »zaprli«, le jaz sem bila brez. Vendar moj dragi je poskrbel zame! Ustavila sva se v pekarni ob cesti in prosila za vrečko za smeti in »strech folio«. Iz vrečke je naredil »oblekico«, s folijo pa mi je povil kolena in komolce. Tako smo prišli do Karlovca in kar direkt na avtocesto proti Zagrebu in po avtocesti naprej proti Djurmancu, Rogatcu, Rogaški Slatini, Podplatu, Poljčanam in do Slovenske Bistrice. »Vinil oblekica« je zdržala do doma, jakna ni premočila, ampak so zato hlače in ko sem se vstala iz motorja so se potoki vode iz nog kar vlili v škornje. Posebno doživetje in če sem odkrita, ko se spomnim kako sva uživala po poti dol in na v Omiš-u…pozabim, da sem bila premočena in kot ledena kocka.

Maltatal, 25. avgust 2012

Brskanje po internetu in ogledovanje fotografij od tukaj in od tam, razne turistične ponudbe so me pripeljale do Maltatala. Dolina reke Malte, čudovita pokrajina, zanimiva cesta za moto izlet so bili krivci, da smo planirali izlet.

Čudovito poletno sobotno jutro, trije motorji – zanimivo, sami Suzukiji (GSXF 600, RF 900 in GSR 600), štirje motoristi (Igor, Milan, Mirko in moja malenkost) smo se okrog sedme ure zjutraj dobili  v Selnici ob Dravi, spili kavico in AKCIJA via Maltatal. Po čudoviti dravski dolini do Radelj in nato do Dravograda, kjer smo dotočili gorivo in naprej proti Lavamündu. Nato pa počasi naprej, saj je bilo potrebno še videti malo okolice, proti Klagnfurtu. Široka magistralna cesta,ki je bila še odlično speljana in je vodila skozi tipična avstrijska mesteca, pokrajini, mimo jezer in gradov. Po vrhu pa še prebujanje sonca, ki nas je s svojimi žarki božal skozi čelado. Klagenfurt, sedaj pa hitro skozi, saj jutranja gneča ni nič kaj dobra. Wörthersee, 16,5 km dolgo in kar 2 km široko jezero, ki te navduši v vsej svoji lepoti. Seveda se je potrebno še prepričati kam naprej…parkirali smo kar na pločniku in hitro zemljevid… Villach je naslednje mesto, skozi katerega nas bo pot pripeljala do Maltatala. Želeli smo si privoščit kavico ob Wörthersee-ju ampak, tisto značilno, »malo še, pa bo lep dostop«…tako dolgo, da smo seveda že bili mimo. 

Slika 1: Wörthersee  

Slika 2: "Kam pa sedaj?" 

Slika 3: "Ne slikaj..., ko vidiš, da smo se zgubili"

V Villach-u smo se usmerili za Spittal an der Drau in naprej proti Gmünd-u. Malo iz strogega centra smo na parkirišču videli kar nekaj starih eksotičnih Porsche-jev in se seveda ustavili, pregledali, zajtrkovali in spili kavico iz termovke. Ne daleč stran je bil tudi Porsche Automuseum Helmut Pfeifhofer.

Slika 4:... 

Slika 5: ...sline so se cedile... 

Slika 6: NICE!! 

Slika 7 

Slika 8: "ampak tega pa bi imel, veš" ;)

In smo dočakali…pričela se je čudovita dolina reke Malte. Cesta, ki se vije po ravnini in se počasi prične vzpenjati. Vstop  se plača, za motor smo odšteli okrog 10 EUR. Nedaleč naprej smo prišli že do prvega semaforja, ki nam je pokazal, da do zelene luči manjka še dobrih 15 min. Na desni strani smo slišali bobnenje vode, bil je prvi večji slap – Maralmbachfall visok kar 50 m. Poslikali, med tem pa je bila že zelena, da smo lahko nadaljevali pot. Tuneli v živi skali, rahlo osvetljeni, nepopisno.

Slika 9:  Maralmbachfall 

Slika 10 

Slika 11 

Slika 12 

Slika 14 

Slika 15 

Po 14, 4 km dolgi panoramski cesti smo prispeli do samega jeza in jezera Kőlnbrein Stausee ter hotela Berghotel, ki smo ga mi poimenovali kar »likalnik« (oblika nas je spominjala na star likalnik, v katerega si dal še premog). Jez je 200 m visok in 626 m dolg, nekje na polovici pa je tudi skywalk (razgledna točka iz katere je možen tudi bungee jumping). Sprehodili smo se po njem in na skywalk. Čudovito. Mreža in steklo na skywalk-u sta na začetku malo strašljiva, vendar ni bojazni.

Slika 16 

Slika 17: moj dragi ;)

Slika 18: trije mušketirji 

Slika 19: cesta... 

Slika 20: jez 

Slika 21: skywalk 

slika 22 

Slika 23: naši Suzukiji   

Slika 24: Igor in jez 

Slika 25 

Slika 26 

Slika 27: joj, je visoko 

Slika 28 

Slika 29 

Slika 30: skywalk in trije mušketirji  

Slika 31

Polni vtisov in fotografij smo se počasi odpravili nazaj do motorjev. Če odštejemo, da je gosti zrak škodil enemu izmed motorjev, je vse šlo kot po maslu. 

Slika 32  

Slika 33 

Slika 34 

Slika 35  

Slika 36 

Slika 37 

Slika 38 

Slika 39 

Slika 40 

Slika 41 

Slika 42

Po poti nazaj smo fotografirali še pot nazaj in se ustavili pri Fallbach-u, najvišjem slapu na Koroškem in v Avstriji. Visok je 200 m in če ga primerjamo s slovenskimi slapovi, ko slap Rinka meri 90 m in Boka 106 m.

Slika 43 

Slika 44 

Slika 45  

Slika 46 

Slika 47

Pot smo nadaljevali nazaj do Villacha, kjer smo naredili kratek postanek, saj se nam je dremalo, hkrati pa smo naredili plan za pot domov. Podkoren, Kranjska Gora, kjer smo se ustavili na kavi in prigrizku, vsi dobre volje in šaljivo razpoloženi, smo treščili ob »sitno in tečno« natakarico. Ampak smeh je pol zdravja, vsaj nasmejali smo se njeni tečnobi. Od tam smo šli do Jesenic, Kranja in čez Tuhinjsko dolino do vranskega ter lepo po stari cesti do Celja in naprej do Slovenske Bistrice, pardon, do Snoopy-a. :D