Toskana 24. do 28. maj 2017

Prebereš: "vsaj enkrat na leto pojdi tja, kjer še nisi bil". Včasih bi rekli, da je lažje reči, kot izvest. Ampak ne..., kljub temu, da sva že dve leti zapored planirala Toskano, sva si jo letos tudi ogledala. Vreme sva pogledala, vendar nevihte niso bile izključene. 

Dan 1

Slab začetek, dober konec? Odhod sva zaradi dežja preložila. in počasi odjadrala s Hondo VFR proti Italiji. Pot naju je peljala le do Loma, ker sva skoraj 1 uro vedrila zaradi ekstremno močne nevihte s točo. Dež poneha, dežjaki so oblečeni, hop na motor, pred naslednjim izvozom iz avtoceste bo potrebno ponovno vedriti, vendar tokrat kar pod mostom. Tukaj sva preživela naslednjo uro. Preden se odpraviva naprej, saj veva da bova prevozila kar nekaj v kosu, si privoščiva še kosilo in nato po hitrem postopku naprej via Italija. 

Vipavska dolina... po dežju, obsijana s soncem. Čudovito. Na zadnji bencinski v Rožni dolini nalijeva še gorivo in po znani poti proti Benetkam. Venezzia! Ogledala sva si jo lani, zato jo občudujva kar od daleč. Obvoznica  do Benetk polna, pogled na kup pločevine ti da misliti, da naslednje tri ure ne moreš naprej, ampak promet teče. Prišla sva na magistralko proti Riminiju. Cesta se vije kar Čez nacionalne parke in malo čez morje - del regionalnega parka "Parco Regionale Veneto Del Delta del Po". Cesto sva si izbrala ob morju, tako da je morski zrak poskrbel za pravo vzdušje vožnje. 

Blizu mesta Ravena sva se odločila, da bi bilo potrebno nekje malo prespati in si še kaj ogledati. Že doma sva se odločila, da si spanje poiščeva kar sproti, preko aplikacije "Booking". Kavica in iskanje ugodnega prenočišča sta naju pripeljala do hostla v mestecu Cervia. Solinsko mesto, ki v večernih in nočnih urah dobi svoj čar. 

Večerni sprehod po mestu s sladoledom je naredil na naju poseben vtis. In znova sva vedela, da brez plana vidiš največ. 😊  Seveda pa se bova tudi zjutraj sprehodila po mestecu in nato via San Marino. 

Dan 2

Poglej ga, novo jutro. Kavica, zajtrk in naprej proti San Marinu. Bližje kot sva bila, lepše je zgledal, San Marino mislim. V jutranjem soncu se je lesketal in majhne ovčke na nebu so dale poseben čar. Cesta, ki se je razprostirala proti državi na skali je bila zavita dvopasovnica in čudovita za vožnjo z motorjem. 

Prispeva na vrh, slavni San Marino! Očaral naju je še bolj, kot fotografije, ki sva si jih ogledovala pri "okvirnem" načrtovanju poti. Razgled do morja in na drugi strani v notranjost Italije, fascinantno. 

Po ozki poti, kjer se vzpenjaš po kamnitih stopnicah imaš možnost kupiti spominke in vse ostalo, kar si turist lahko zaželi. Šla sva v muzej radovednosti "Museo delle Curiosita". 

Iz pojasnilnega slovarja izveva, da beseda "radovedna" pomeni "smešno, čudno, čudno", to pa vse popolnoma opisujejo muzejsko razstavo. Razstave lahko povzročijo presenečenje, navdušenje, celo grozo in gnusobo, predvsem pa radovednost in zanimanje, za katerega je dobil ime. Sam koncept muzeja je "Neverjetno, toda resnično!" 

Tukaj so zbrane ekspresije, izbrane zaradi njihove radovednosti, kar je nenavadno in smešno. Predmeti so pripeljani iz različnih krajev in datumov iz različnih obdobij, pri čemer je Glavno merilo izbora  neverjetnost. 

Hkrati so vsi eksponati natančne kopije obstoječih ljudi ali predmetov. Torej, tudi če se vam nekaj zdi nerealno, bodite prepričani, da je bilo do zdaj res ali je na našem planetu, to pa je v muzeju natančno dokumentirano, vendar s težavo verjamemo. "Neverjetno, toda resnično!" Najbolje predstavlja koncept tega muzeja. 

Sprehod po San Marinu, malica, pregled vsega kar sva videla - na eni strani vse do morja in na drugi srani zelen hribovit svet notranjost "škornja". Počasi sva se opravila naprej proti želeni deželi - Toskana. Odpravila sva se "čez" škorenj. Kot vedno, sva tudi tokrat zaupala "Garminu" - izogibanje cestnin in najkrajša pot. Tokrat sva ga "vsekala" proti Firencam. 

Garmin nama je izbral pot čez hriboviti svet Italije. Za motor, hkrati, fantastična in naporna cesta. Izbral je tudi manj prometno cesto, za katero sva sprva mislila, da je napačna. Pa vendar nama je postregla s čudovitimi razgledi in pokrajino. 

Hja, tudi odmor si je treba privoščiti. Temperature so že bile visoke, vendar kratek odmor v travici je prav pasal ;) 

Pot čez škorenj naju je vodila vse Firenc. Florence - glavno mesto Toskane. Vendar, tako kot sva jih obiskala sva jih tudi zapustila. Prišla sva v času kosila, vendar našega, kar pomeni, da v Italiji nisva mogla pojesti prav nič, razen sendvičev, saj je bilo vse zaprto - siesta.  

No, tukaj pri nadaljevanju poti pa sva naredila napako. Cilj je bil Pisa in do nje bi lahko prišla po dveh poteh - krajši in daljši :) Zaradi rahle stiske s časom sva se odločila, da pot nadaljujeva po zgornji - krajši in tako sva zgrešila osrčje Toskane, Sieno, terme Saturnia in verjetno še marsikaj. Pa vendar je bila pot fantastična in polna doživetij. 

Firence, gneča, tam živi 382.258 vračala sva se verjetno v času njihovega odhoda iz služb. Vendar promet teče. Glede na razmere v Sloveniji bi človek misil, da se kljub motorju ne bova prebila vsaj par ur, vendar vsi vedo kaj je pravilo "zadrge" vsi vedo, da scooter in motor lahko gresta naprej in nihče ne ovira tega prehoda, kar seveda za Slovenijo žal ne velja. Ravno zaradi pravila "jaz in samo jaz" v majhnih mestih se pojavlja večurna gneča! 

Čas je bil, da poiščeva tudi spanje. Nisva pristaša gneče, zato sva se odločila, da prenočiva izven Firenc. Pot iz Firenc proti Pisi je polna vrtnarij z drevesi - zunanji bonsai, bonsai, navadna drevesa in vse ostale rože, prava paša za oči. Ker sva bila z motorjem se seveda zaradi skušnjave sploh nisva ustavljala. 

Montecatini Terme - kraj kjer sva prenočila. Prispela sva malo pozno, zato sva seveda prvo poiskala spanje, potem večerjo in naredila kratek sprehod okrog nastanitve. Zjutraj naju je čakala Pisa!

Dan 3

Tretji dan je bil kar naporen. Iz Montecatini Term sva se odpravila proti Pisi. Lucca - mesto, ki naju je očaralo z obzidjem. Leži ob reki Sechio in je mesto umetnosti. Obzidje, ki ga obdaja je nedotaknjeno vse iz časa renesanse. Tukaj je bil čas za kavico in hiter ogled mesta za obzidjem ter pot naprej. 

Kot sem že pisala, ne plačljive ceste in magistralke so najine. Na rahlem hribu pred veliko planoto sva zagledala poševni stolp - Pisa. Seveda je bilo potrebno narediti "čik pauso" :) 

Iz Pise sva se odpravila do La Spezie. Pred nama je bilo nekje okrog 35 - 40 km poti ob obali. Čudovite plaže, ki kar kličejo po kopalcih. Konec maja, vreme fantastično, plaže prazne. Ustavila sva se in sva se pri eni izmed sprehodila do morja - Tirenskega morja. 

La Spezia! Natočiva gorivo, uživava v razgledu in gasa naprej proti Cinque Terre. 

Ko gledaš objavljene slike Cinque Terre in ko si narediš neko predstavo, bi seveda rad videl vse kar spada zraven. toda včasih pač ne gre. Stiska s časom in kar nekaj kilometrov od doma sva se odločila, da prevoziva vse, vendar si ogledava le enega izmed štirih mestec. Tabla je označila vstop v območje "Cinque Terre". Ugotovila sva, da je motor ali cabrio odlična ideja za prevoziti ta mesta. 

Spustila sva se do enega izmed mestec v upanju, da prideva do mesteca, ki je promovirano. In ja! Uspelo nama je! Manarola, še lepše kot po slikah. 

Če primerjamo plaže med Piso in La Spezio ter Cinque Terre , moram priznati, da je tukaj kar gneča. Prebijeva se do obale, kjer te vonj in modrina očarata. Kar hitro se pri nama pojavi gospod, ki nama prijazno ponudi plovbo s čolnom do naslednjega mesteca. Enkrat se živi in ne vemo, če se bova še kdaj vrnila na ta kraj. Izkoristiva! 

Potovalni sistem med mesteci je drugače urejen z železnico. ob določenih urah se tako lahko prepelješ iz enega do drugega, ustaviš ali pa enostavno vrneš na tvojo vstopno postajo. 

Ker naju do naslednje destinacije čaka kar nekaj kilometrov in ker sva želela priti čim bližje domu sva se odločila da se odpraviva kar po avtocesti. Italijanska avtocesta - pravljica. potovala sva popoldan oziroma proti večeru, zato niti gneče ni bilo pretirane. Čudovito speljani ovinki narekujejo tempo vožnje proti Sela Baganza - tam sva si namreč rezervirala spanje. 

Cinque Terre sva prevozila, dva izmed njih ogledala - enega iz vode in enega peš. Čudovito! Jutri naju čaka nov dan, nova pot in nova dogodivščina, nenazadnje novo mesto. 

Zaključek tretjega dneva. 

Dan 4 

Vsega lepega je enkrat konec. Tako je tudi sedaj sledil povratek domov s postankom v Veroni. 

Seveda sva zopet imela težavo priti do kosila, zato sva se odpravila direktno proti domu. Na poti med Rožno Dolino in Ajševico pa privoščila odlično pizzo. 

Torej. Road trip Toskane je tako trajal 4 dni in vključeval približno 1.430 km.